V četrtek, 20 .4. 2017, smo v okviru projekta Izzivi medkulturne raznolikosti (SIMS) organizirali lokalni posvet z naslovom Vključevanje priseljencev v lokalno okolje in učenje jezika.
Na posvet smo povabili vse deležnike v lokalnem okolju, ki se na različne načine srečujejo s priseljenci: vrtci, osnovne in srednje šole, Center za socialno delo, Mocis, kulturne ustanove (galerija, muzej, knjižnica), humanitarne organizacije (Karitas, Rdeči križ).
Namen posveta je bil ugotoviti, kakšna podporna mreža v okolju že obstaja in kako bi jo morebiti lahko še razširili, da bi omogočili hitrejšo integracijo priseljencev v lokalno okolje. Pri šolskem delu namreč ugotavljamo, da se lažje vključujejo tisti učenci, pri katerih se v okolje vključuje celotna družina. Celostna integracija pa je lahko uspešna le, če različni posamezniki/institucije pridajo svoj košček v mozaik. Tečaj jezika je lahko uspešen le, če se nekdo z nami v tem jeziku pogovarja; kulturo lahko spoznamo in začutimo le, če nam jo kdo posreduje.
V trenutni situaciji v Evropi ob besedi migracije običajno naletimo na strah in predsodke. Prav zato smo v prvem delu posveta povabili dve predavateljici, da bi na situacijo pogledali malo širše.
Dr. Mirjam Milharčič Hladnik iz Instituta za slovensko izseljenstvo in migracije nam je predstavila zgodovinski pogled na migracije. Ugotovili smo, da so migracije stare toliko kot človeštvo, da so se veliki migracijski tokovi pojavljali v vseh obdobjih zgodovine in da smo se tudi Slovenci kot narod veliko izseljevali. O tem pričajo tudi naši priimki (npr. najbolj tipičen slovenski priimek Novak pomeni novi priseljenec, prišlek).
Predavateljica iz društva Humanitas, ga. Manca Šetinc Vernik, nam je situacijo migracij predstavila iz človeškega vidika. Ko gledamo na priseljence kot na posameznike, ugotovimo, da imamo veliko stvari, ki so nam skupne in nas povezujejo. Tudi zato je včasih težko govoriti o priseljencih kot homogeni skupini, ker so (tako kot mi) med seboj zelo različni.
Med vabljenimi gosti je bil tudi veleposlanik Republike Albanije, nj. ek. g. Pellumb Qazimi, ki je poudaril, kako pomembno je vključevanje staršev. Prinesel nam je tudi nekaj učbenikov, s katerimi bomo albansko govorečim učencem v zadnji triadi omogočili lažje učenje učne snovi.
V drugem delu posveta nam je predstavnica Upravne enote, ga. Dušanka Kotnik, predstavila podatke o stanju glede priseljevanja v zadnjih treh letih in splošne informacije o postopkih, s katerimi se srečajo priseljenci ob prihodu v našo državo.
Sledila je okrogla miza s predstavniki lokalnih organizacij in zavodov, ki so jih predstavljali: ga. Urška Repnik (VVZ Slovenj Gradec), ga. Simona Levc (Druga OŠ Slovenj Gradec), dr. Mojca Čerče (Gimnazija Slovenj Gradec), ga. Urška Novak (MOCIS), g. Janez Sterle (CSD Slovenj Gradec, Krizni center), ga. Jasmina Imširovič (Bošnjaško mladinsko kulturno društvo iz Velenja), dr. Mirjam Milharčič Hladnik (Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije). Vsak govornik je predstavil situacijo iz svojega zornega kota, glavni poudarki okrogle mize pa so bili, da je treba na priseljence gledati kot na ljudi , ki nas lahko s svojimi zgodbami, zgodovinami in kulturami obogatijo. Hkrati pa je pomembno, da priseljenci spoznavajo lokalno kulturo, običaje, jezik. Tako počasi gradijo novo identiteto, v kateri niso samo eno ali samo drugo, ampak njihova identiteta postane IN-IN: sestavljena identiteta, v kateri so lahko hkrati npr. Bosanci in Slovenci, poznajo oba jezika, kulturi in jih znajo v kontekstu tudi živeti. Prav ta sestavljena identiteta je zelo pomembna tudi pri otrocih priseljencev (nekateri so pri nas že rojeni), ki so zaradi življenja v dveh kulturah večkrat v stiski, kdo pravzaprav so.
Glede učenja jezika pa so govorniki izpostavili, da je pomembno gojiti oba jezika – maternega in jezik okolja. Dokazano je, da kdor dobro obvlada svoj materni jezik, se lažje, hitreje in pravilneje nauči jezik okolja. Nič ni torej narobe, če priseljenci doma ohranjajo svoj jezik, dobro bi bilo celo obiskovati pouka maternega jezika, ki ga slovenska zakonodajo tudi omogoča. V okolju pa je potrebno spodbujati uporabo jezika okolja pri vseh članih priseljenskih družin. Pri tem pa imajo poleg tečajev slovenščine ključno vlogo ljudje v okolju (npr. sosedje, znanci) in vse ostale institucije, ki lahko ponudijo različne oblike dejavnosti, ki so primerne tudi za priseljence. Nekaj idej se je oblikovalo na posvetu in prepričani smo, da bodo zaživele.
Nekaj utrinkov si lahko ogledate tukaj (klikni za ogled fotogalerije).
Tanja Jeseničnik
